"STALKER". Oh, koliko spominov je povezanih s to besedo, ki je sprva pomenila tipe, ki tavajo po zapuščenih krajih in drugih pozabljenih krajih, po letu 2007 pa so se za vedno povezali s trilogijo iger, ki so nastale v postsovjetskem prostoru in so zato postale tako atmosferične in super za ljudi iz istega postsovjetskega prostora.
Zdaj, malo pred izidom drugega dela, je čas, da napišete recenzijo iger, ki so že bile izdane v tej seriji. In zdaj vam bom povedal o prvi, o "Shadow of Chernobyl"
Zdaj, ko gre za to mesto, se brez obotavljanja spomnimo te posebne igre in takšne misli jemljemo kot samoumevne, toda sprva naj bi Stalker govoril o izmišljeni tragediji na Krimu, ki jo je povzročil človek, in šele nato so se razvijalci odločili, da je bolje, da si ne izmišljujejo nekakšne tragedije, ampak naredijo svoj projekt, ki temelji na nečem, kar se je res zgodilo.
Na igro se je čakalo zelo dolgo (tako kot na drugi del), potem pa je leta 2007 končno izšla in to z udarcem (tudi po toliko letih razvoja). Zakaj? No, na primer, izrezali so več lokacij, ki so bile vrnjene v naslednjih dveh delih, prvotno zamišljen, ambiciozen življenjski sistem sveta igre "A Life" se je ob izdaji močno poslabšal, NPC-ji v igri so bili izjemno neumni in niso znajo celo metati granate (toda v naslednjem delu so se tega naučili), v igro so celo želeli implementirati prikritost, toda ob izdaji je bilo skoraj nemogoče tiho ubiti celo osamljenega razbojnika. Zdi se, da so želeli izboljšati tudi štetje, a so tudi to opustili. (Bilo je še kup drugih stvari, ki so bile izrezane, a sem prelen, da bi jih našteval)
In kljub vsemu naštetemu je bila igra cenjena, pohvaljena in se še vedno igra. Do danes obstaja na desetine, če ne na stotine YouTube kanalov, telegramov in VK skupin ter drugih skupnosti, ki ustvarjajo vsebino te igre. Zakaj je temu tako? No, prvič, zaradi domačega CIS vzdušja, ki je v vsem: v govoru likov, v ukrivljenih teksturah, v učinku ognja, na lokacijah, v travi, v streljanjih itd.
Obstaja tudi nekaj barvitih likov: prvi, ki mi pride na misel, je Sidorovič, malce nenavaden kupec krame, in s krajšim delovnim časom tip, ki Markedu (to je ime glavnemu junaku) da prvo nalogo, in tudi njegove meme fraze, ki so postale legendarne: »Ti bi zbral še nekaj pločevink«, »Dober lov, zalezovalec« itd.
Tu so celo nenadni zapleti, na primer: v junakovem dlančniku že od samega začetka obstaja naloga: »Ubij Streloka«, proti koncu igre pa se izkaže, da se izkaže ta »Strelec«. biti sam označen)).
Takrat je bila znanstvena fantastika na vrhuncu priljubljenosti in GSC Game World je to zagotovo izkoristil: igra ima več atmosferskih in srhljivih laboratorijev, v katerih mrgoli paranormalnih stvari, ustvarjenih znanstveno. Zbiranje artefaktov (ki so se prav tako poslabšali, vendar so se vrnili v svojo prvotno predvideno obliko v "Clear Sky") - zbiranje nenavadnih večbarvnih žog, ki jih lahko postavite na sebe, črpanje nekaterih veščin Perzijca in hkrati dodajanje bolezni njemu ali prodajo za znaten znesek.
Igra ima kopico različnih orožij (ki jih je, kot ste morda uganili, mogoče na začetku tudi nadgraditi in bomo to lahko storili šele v naslednjem delu) in dodatkov zanje: namerilne naprave, dušilci zvoka ( čeprav so neuporabni), celo podcevni metalec granat.
V igri se morate boriti z razbojniki gopniki, z bojevniki in s sektaši iz Monolita ter seveda z mutanti vseh velikosti in višin. Na splošno je favna sovražnikov in frakcij zelo široka. Ko govorimo o frakcijah, obstajata dve nekoliko nevtralni organizaciji do junaka, vendar izstopata dve - "Dolžnost" in "Svoboda", ki sta si popolni nasprotji (in sprva se jima je lahko kdo pridružil, vendar je to ostalo za "Klic Pripjata" «). "Dolžnost" je za strogo disciplino in uničenje Cone, "Svoboda" pa za demokracijo in za preučevanje Cone. In omembe vredno je, da "Duty" nosi črne anarhistične obleke, "Svoboda" pa zelene vojaške kombinezone, prvi uporabljajo sodobno orožje držav Nata, drugi pa se zabavajo s tem, kar so podedovali od ZSSR. Zanimiva opomba, kajne)
Igra je zmerno težka, vendar ta kompleksnost ne povzroča nelagodja.
In še nekaj o koncih: sprva so nameravali narediti enega ali dva konca, a je založnik vztrajal, da jih je več, tako da imamo dva "prava" konca, v katerih Bullseye/Shooter odloča o usodi skrivnostne organizacije "O-Consciousness" in prav toliko kot 5 ponarejenih, kjer si junak zaželi željo (ki se odloči glede na princip vašega prehoda igre), vendar zaradi njihove uganke junak tako ali drugače umre, bodisi zaradi svojega pohlepa , ali zaradi svoje krvoločnosti ali zaradi žeje po moči, a tako ali drugače umre.
Za tisti čas je imela igra dobro grafiko (zame osebno je še vedno taka), ne najboljšo optimizacijo, kasneje pa je bilo veliko stvari popravljenih (vendar ne vse), izjemno atmosferski zvok, začenši z glasbo v glavni meni, ki se konča s šelestenjem listov in prasketanjem ognja. Ko smo že pri ognju, ne morem mimo omeniti čudovitih večernih druženj ob njem, kjer so si drugi zalezovalci izmenjevali zanimive zgodbe.
Tudi večigralstvo v igri je bilo izjemno povprečno, a še vedno ni umrlo.
Pogovoriti se moramo tudi o modifikacijah za stalkerja, ki so postale sestavni del serije. Toliko jih je in obstajajo za popolnoma vsak okus, od predelav oboževalcev in dodatkov igranja do novih zgodb, modifikacij za druge posebej velike modifikacije in celo vrnitve izgubljene vsebine. Če govorimo o slednjem, je bil prvotno prvi del Stalkerja zasnovan pod drugim imenom in na splošno z drugačnim zapletom in drugačno mehaniko. Oboževalci so lahko celo vrnili to neobjavljeno igro in dejansko jo je mogoče igrati od začetka do konca. (Zdi se, da se imenuje »Oblivion: Lost«)
Zaključek:
S.T.A.L.K.E.R.: Shadow of Chernobyl je precej surov izdelek, a tako ali drugače je postal legenda, ki se je ljudje nikoli ne naveličajo igrati na desetine krat in ustvarjanje novih in novih sprememb zanj.